Tukaj odpiramo razpravo o globalizaciji in ekonomskih interakcijah, podtema podjetniške prakse multinacionalnih korporacij v navezavi na vaje pri predmetu Izzivi globalizacije na FUDŠ.
Multinacionalke odpirajo svoje podružnice v manj razvitih področjih ne zaradi svojega "dobrega srca". Odpirajo jih, ker jim nek izračun pokaže, da se to izplača. Naj si bodi v smislu zniževanja stroškov, boljšega trženja kot produkt iz določene države - regije (made in Italy), boljše logistike ali celo zaradi neke PR strategije (dobrodelnost). Isti faktorji imajo tudi glavno vlogo pri določanju kasnejšega načina delovanja podjetja. Finančni kapital nima vesti. Ta isti kapital smo v globalnem svetu mi. Smo mi ki skozi raznorazne finančne sklade vlagamo v rente za našo starost in smo mi ki kupujemo te iste izdelke. Efekt Nimby (not in my backyard); ne briga nas kaj se dogaja v Indiji in kako je z degradacijo Gangesa. Še kako pa bomo zgroženi, če bo naš sosed odvrgel steklo v smetnjak z mešanimi odpadki. Rešitev nima smisla iskati v tistemu, ki izvaja sporne prakse. Rešitev je lahko le v izobrazbi lokalnega prebivalstva in tako mu dati možnost izbire. Izbira lahko, da dela kot rokodelec v XY šivalnici za 1$ na dan ali da dela kot programer za 50$ na uro za ZW firmo kjerkoli na svetu.
Podjetniške prakse multinaciionalk so si med seboj zelo podobne npr. Apple in Strabucks. Zavedajo se svojega položaja in odgovornosti do zaposlenih, kupcev in dobaviteljev zato v svojih praksah sprejemajo razna pravila v smislu določenih programov, ki prepovedujejo otroško delo, neurejene deloven razmere, korupcije. Pri izbiri dobaviteljev so oblikovali določene zahteve pri dobavah surovin npr. , konfliktnih mineralov v primeru Appla. Pomanjkljivost uvedenih pravil dobrih praks vidimo pri oteženem nadzoru, ki je v večini primerov prepuščeno lokalnemu zaposlovalcu. Naš predlog je, da bi nadzor nad pravili podjetij vezano na pogoje dela bila sprejeta na svetovni ravni. Za pravilno izvajanje nadzora nad pravili pa v domeni vsake posamezne države.
Multinacionalke odpirajo svoje podružnice v manj razvitih področjih ne zaradi svojega "dobrega srca". Odpirajo jih, ker jim nek izračun pokaže, da se to izplača. Naj si bodi v smislu zniževanja stroškov, boljšega trženja kot produkt iz določene države - regije (made in Italy), boljše logistike ali celo zaradi neke PR strategije (dobrodelnost). Isti faktorji imajo tudi glavno vlogo pri določanju kasnejšega načina delovanja podjetja. Finančni kapital nima vesti. Ta isti kapital smo v globalnem svetu mi. Smo mi ki skozi raznorazne finančne sklade vlagamo v rente za našo starost in smo mi ki kupujemo te iste izdelke. Efekt Nimby (not in my backyard); ne briga nas kaj se dogaja v Indiji in kako je z degradacijo Gangesa. Še kako pa bomo zgroženi, če bo naš sosed odvrgel steklo v smetnjak z mešanimi odpadki. Rešitev nima smisla iskati v tistemu, ki izvaja sporne prakse. Rešitev je lahko le v izobrazbi lokalnega prebivalstva in tako mu dati možnost izbire. Izbira lahko, da dela kot rokodelec v XY šivalnici za 1$ na dan ali da dela kot programer za 50$ na uro za ZW firmo kjerkoli na svetu.
Podjetniške prakse multinaciionalk so si med seboj zelo podobne npr. Apple in Strabucks. Zavedajo se svojega položaja in odgovornosti do zaposlenih, kupcev in dobaviteljev zato v svojih praksah sprejemajo razna pravila v smislu določenih programov, ki prepovedujejo otroško delo, neurejene deloven razmere, korupcije. Pri izbiri dobaviteljev so oblikovali določene zahteve pri dobavah surovin npr. , konfliktnih mineralov v primeru Appla. Pomanjkljivost uvedenih pravil dobrih praks vidimo pri oteženem nadzoru, ki je v večini primerov prepuščeno lokalnemu zaposlovalcu. Naš predlog je, da bi nadzor nad pravili podjetij vezano na pogoje dela bila sprejeta na svetovni ravni. Za pravilno izvajanje nadzora nad pravili pa v domeni vsake posamezne države.