Pomembne spremembe so dejstvo. Vedno so se dogajala. Ne nazadnje so ravno podnebne spremembe krivec, da je lahko človek zavladal planetu Zemlji in se tako postavil na vrh hierarhične piramide vsega živega. Smo pa prvič v zgodovini priča temu, da je ravno ena vrsta kriva, da je izginila kaka druga vrsta življenja. Izginila ni samo ena! Človek je tisti, ki je povzročil izumrtje številnih vrst in to ni stvar samo preteklosti in nespametnega početja naših prednikov. To se dogaja tudi danes, mogoče še bolj intenzivno kot v preteklosti. Nekoč je bila vsaj ta milost, da je delovanje človeka bilo nekako geografsko limitirano, danes je to delovanje globalno. In prej ali slej se bo moral človek soočit s svojim egoizmom do narave. Narava na dolgi rok nikoli ne izgubi.
Živimo v neoliberalni družbi, ki poudarja vsemogočnost posameznika in pozablja kako smo soodvisni z vsem, kar je okoli nas. Star pregovor pravi: »Bog odpusti vedno, človek včasih, narava nikoli!«
Nekaj je sigurno na tem, da se podnebje spreminja. Zima ni več to, kar smo poslušali od svojih starih staršev. Redko doživimo sneg. Letos je izjemno leto. Poletja so neznosna. Topijo se ledeniki, izginjajo otoki, nekje je suša, medtem ko je na drugem koncu sveta poplava. Primeri viharjev, ki za določeno okolje niso predvideni, ki pokosijo hrib gosto posejanih dreves, žlet kot pred leti, nedolžne vasice so odrezane od sveta zaradi plazov in poplav. Narava je močnejša kot si mislimo. Ampak ne pozabimo, zgodila se je tudi ledena doba, človeka pa ni bilo. Pa se vprašam, je res za vse kriv človek. Ne spreglejmo fizikalnih lastnosti, vplivov lune in magnetnega delovanja, tektonskih premikov zemlje, ne vem če lahko vplivamo prav na vse. Sigurno pa smo pa krivi za onesnaženo ozračje, morja, oceane in ne nazadnje celine.
In na plan je prišel ''New green deal'', pa je res tako nov, ali so le novi ljudje na pozicijah in bi radi nekaj naredili. Že 30 let Barbier opozarja na onesnaženost okolja in posledice, ki nam grozijo. Prav tako je bil zelo aktiven bivši ameriški podpredsednik Al Gor, ki ga prav nihče več ne omenja. Le kje se skriva Greta, je bila le kot marioneta, nekoga iz ozadja, ki si resnično želi sprememb. Vse kakor bo Greta zapisana v zgodovino. V vsem tem času se je naredilo bore malo, morda se preveč pogovarjamo in premalo ukrepamo. Je mogoče zakonodaja preohlapna? Kot pozitiven premik je bila odprava plastičnih vrečk in plastičnega pribora. Nadomestek je nekoliko dražji, ni pa zato bolj prijazen za okolje. Za lesen pribor padajo drevesa, vendar je razgradljivo.
Zelo ambiciozen je zeleni dogovor. 100 let industrije in onesnaževanja, se ne da popraviti v 10 letih. Pogled v leto 2050, pa je preuranjeno, je le slepo govoričenje, saj za kar se danes zavzemajo tako ali tako ne bodo odgovarjal čez 30 let. Ti poglavitni trije cilji, kako na račun preoblikovanja industrije zapiranja naftnih polj in vrtin ustvariti delovna mesta in posledično zmanjšati revščino, ter zmanjšati emisije toplogrednih plinov. Vse lepo in prav. Kaj pa dejstva, da se velike korporacije, ki zaposlujejo veliko število ljudi, vedno bolj odločajo za nadomestek in robotizacijo.
Vedno je črno in belo. Tako sta se ustvarili dve nasprotujoči si družbi. Ena podpira elektriko druga je za nafto. Na vsaki strani najdemo tako pozitivne kot negativne dejavnike. Pa se usmerimo k elektriki, ki je tako super, čista in zdrava za okolje. Pri električnih avtomobilih ni izpusta CO2, problem je v tem, ker je potrebno baterijo po določenih letih zamenjati zaradi izrabe. Tu pa nastane problem, saj je težava razgradnja in kam z vsemi temi odpadki, če se vsi odločimo za električne avtomobile. Vendar, če tudi se uporabnik hvali kako odgovoren je do okolja, je vendar le nekdo moral ustvariti baterijo, ki pa žal ni tako čiste izvedbe. Prav tako vse kar je električno ni nujno vedno trajno in delujoče. Med tem ko se mi ukvarjamo s povečanimi emisijami, se spet na drugi strani nekdo ukvarja s problemom elektromagnetnega urada in kaj bo če vse skupaj odpove. Šalo na stran, pa vendar, iskali bomo vžigalico, tisto leseno z rdečo glavo.
In seveda tudi alternativa so vetrnice. Ki delujejo zelo atraktivno. Vendar po besedah ornitologov ogrožajo življenje ptic, za postavitev mreže vetrnic, drastično posegaš v okolje, vetrnice pa ustvarjajo tudi zvočno nesnago. Kako se bodo stvari obrnile, kaj bo prevladalo, pa je odvisno od človeka, ki ima moč, odlične argumente, na koncu pa tudi denar. Vendar zavedajmo se, nekaj kar je videti čisto, izpopolnjeno, njeno bistvo je zelo umazano, za tem stoji umazana industrija. Vsi stremimo k izobraževanju, izpopolnjevanju, tako bi vsi radi imeli čiste roke, bi svetovali, koordinirali, in vladali, vendar brez trdega in umazanega dela ni surovin in posledično dobrin.
Brez dvoma drvimo v družbo tveganja brez primere. Tveganje še nikoli ni predstavljajo tolikšne globalne ogroženosti kot jo predstavlja sedaj, ko o tveganju govorimo s prizvokom možnega samouničenja življenja na zemlji.
Veliko je leporečenja kaj vse bomo storili do leta 2050, a za razliko od finančne ali korona krize, je podnebna kriza nekaj, kar bo na določeni točki brez povratka, ko bodo sprememembe okolja takšne, da jih ne bomo mogli več vrniti v prvotno stanje.
Kako bomo vrnili led na Arktiko, ko bo na določeni točki ostala poleti brez? Kako bomo ohladili oceane in povrnili v njih življenje? Lani je bilo uničenih več kot 100. 000 kvadratnih kilometrov brazilskega amazonskega pragozda. Zmotno je misliti, ah saj to je pa nekje daleč stran od nas. Globalno segrevanje občutimo vsi. Poplave, potresi, orkanske nevihte, suše,...
Zelo hitro izgubljamo rodovitno prst, populacije tako med sesalci kot žuželkami padajo povsod. Obstajajo izračuni, da izgubimo na globalni ravni 8% žuželk letno. Izumrtje čebele je izredno resna grožnja človeštvu. Kljub temu, da je težava izumrtja popolnoma rešljiva, še vedno ni prišla na vrhove seznamov resnih problemov družbenih tveganj.
Zdaj, ko smo dosegli neko stopnjo razvoja se lahko resno vprašamo ali bo ta civilizacija čez sto let še obstajala na taki ravni kot sedaj.
Zdaj še imamo čas za ukrepanje, smo v ključnih letih, da kaj korenito spremenimo.
Če vsak od nas opusti mišljenje, kaj bom pa jaz en sam proti sedmim miljardam in začnemo pri sebi s spremembami, nas bo sčasoma vedno več. Vsak posameznik lahko vpliva na trajnostno in aktivno mobilnost, odgovoren odnos pri izbiri in nakupu hrane ter varčevanju z energijo.
Pomembne spremembe so dejstvo. Vedno so se dogajala. Ne nazadnje so ravno podnebne spremembe krivec, da je lahko človek zavladal planetu Zemlji in se tako postavil na vrh hierarhične piramide vsega živega. Smo pa prvič v zgodovini priča temu, da je ravno ena vrsta kriva, da je izginila kaka druga vrsta življenja. Izginila ni samo ena! Človek je tisti, ki je povzročil izumrtje številnih vrst in to ni stvar samo preteklosti in nespametnega početja naših prednikov. To se dogaja tudi danes, mogoče še bolj intenzivno kot v preteklosti. Nekoč je bila vsaj ta milost, da je delovanje človeka bilo nekako geografsko limitirano, danes je to delovanje globalno. In prej ali slej se bo moral človek soočit s svojim egoizmom do narave. Narava na dolgi rok nikoli ne izgubi.
Živimo v neoliberalni družbi, ki poudarja vsemogočnost posameznika in pozablja kako smo soodvisni z vsem, kar je okoli nas. Star pregovor pravi: »Bog odpusti vedno, človek včasih, narava nikoli!«
Nekaj je sigurno na tem, da se podnebje spreminja. Zima ni več to, kar smo poslušali od svojih starih staršev. Redko doživimo sneg. Letos je izjemno leto. Poletja so neznosna. Topijo se ledeniki, izginjajo otoki, nekje je suša, medtem ko je na drugem koncu sveta poplava. Primeri viharjev, ki za določeno okolje niso predvideni, ki pokosijo hrib gosto posejanih dreves, žlet kot pred leti, nedolžne vasice so odrezane od sveta zaradi plazov in poplav. Narava je močnejša kot si mislimo. Ampak ne pozabimo, zgodila se je tudi ledena doba, človeka pa ni bilo. Pa se vprašam, je res za vse kriv človek. Ne spreglejmo fizikalnih lastnosti, vplivov lune in magnetnega delovanja, tektonskih premikov zemlje, ne vem če lahko vplivamo prav na vse. Sigurno pa smo pa krivi za onesnaženo ozračje, morja, oceane in ne nazadnje celine.
In na plan je prišel ''New green deal'', pa je res tako nov, ali so le novi ljudje na pozicijah in bi radi nekaj naredili. Že 30 let Barbier opozarja na onesnaženost okolja in posledice, ki nam grozijo. Prav tako je bil zelo aktiven bivši ameriški podpredsednik Al Gor, ki ga prav nihče več ne omenja. Le kje se skriva Greta, je bila le kot marioneta, nekoga iz ozadja, ki si resnično želi sprememb. Vse kakor bo Greta zapisana v zgodovino. V vsem tem času se je naredilo bore malo, morda se preveč pogovarjamo in premalo ukrepamo. Je mogoče zakonodaja preohlapna? Kot pozitiven premik je bila odprava plastičnih vrečk in plastičnega pribora. Nadomestek je nekoliko dražji, ni pa zato bolj prijazen za okolje. Za lesen pribor padajo drevesa, vendar je razgradljivo.
Zelo ambiciozen je zeleni dogovor. 100 let industrije in onesnaževanja, se ne da popraviti v 10 letih. Pogled v leto 2050, pa je preuranjeno, je le slepo govoričenje, saj za kar se danes zavzemajo tako ali tako ne bodo odgovarjal čez 30 let. Ti poglavitni trije cilji, kako na račun preoblikovanja industrije zapiranja naftnih polj in vrtin ustvariti delovna mesta in posledično zmanjšati revščino, ter zmanjšati emisije toplogrednih plinov. Vse lepo in prav. Kaj pa dejstva, da se velike korporacije, ki zaposlujejo veliko število ljudi, vedno bolj odločajo za nadomestek in robotizacijo.
Vedno je črno in belo. Tako sta se ustvarili dve nasprotujoči si družbi. Ena podpira elektriko druga je za nafto. Na vsaki strani najdemo tako pozitivne kot negativne dejavnike. Pa se usmerimo k elektriki, ki je tako super, čista in zdrava za okolje. Pri električnih avtomobilih ni izpusta CO2, problem je v tem, ker je potrebno baterijo po določenih letih zamenjati zaradi izrabe. Tu pa nastane problem, saj je težava razgradnja in kam z vsemi temi odpadki, če se vsi odločimo za električne avtomobile. Vendar, če tudi se uporabnik hvali kako odgovoren je do okolja, je vendar le nekdo moral ustvariti baterijo, ki pa žal ni tako čiste izvedbe. Prav tako vse kar je električno ni nujno vedno trajno in delujoče. Med tem ko se mi ukvarjamo s povečanimi emisijami, se spet na drugi strani nekdo ukvarja s problemom elektromagnetnega urada in kaj bo če vse skupaj odpove. Šalo na stran, pa vendar, iskali bomo vžigalico, tisto leseno z rdečo glavo.
In seveda tudi alternativa so vetrnice. Ki delujejo zelo atraktivno. Vendar po besedah ornitologov ogrožajo življenje ptic, za postavitev mreže vetrnic, drastično posegaš v okolje, vetrnice pa ustvarjajo tudi zvočno nesnago. Kako se bodo stvari obrnile, kaj bo prevladalo, pa je odvisno od človeka, ki ima moč, odlične argumente, na koncu pa tudi denar. Vendar zavedajmo se, nekaj kar je videti čisto, izpopolnjeno, njeno bistvo je zelo umazano, za tem stoji umazana industrija. Vsi stremimo k izobraževanju, izpopolnjevanju, tako bi vsi radi imeli čiste roke, bi svetovali, koordinirali, in vladali, vendar brez trdega in umazanega dela ni surovin in posledično dobrin.
Brez dvoma drvimo v družbo tveganja brez primere. Tveganje še nikoli ni predstavljajo tolikšne globalne ogroženosti kot jo predstavlja sedaj, ko o tveganju govorimo s prizvokom možnega samouničenja življenja na zemlji.
Veliko je leporečenja kaj vse bomo storili do leta 2050, a za razliko od finančne ali korona krize, je podnebna kriza nekaj, kar bo na določeni točki brez povratka, ko bodo sprememembe okolja takšne, da jih ne bomo mogli več vrniti v prvotno stanje.
Kako bomo vrnili led na Arktiko, ko bo na določeni točki ostala poleti brez? Kako bomo ohladili oceane in povrnili v njih življenje? Lani je bilo uničenih več kot 100. 000 kvadratnih kilometrov brazilskega amazonskega pragozda. Zmotno je misliti, ah saj to je pa nekje daleč stran od nas. Globalno segrevanje občutimo vsi. Poplave, potresi, orkanske nevihte, suše,...
Zelo hitro izgubljamo rodovitno prst, populacije tako med sesalci kot žuželkami padajo povsod. Obstajajo izračuni, da izgubimo na globalni ravni 8% žuželk letno. Izumrtje čebele je izredno resna grožnja človeštvu. Kljub temu, da je težava izumrtja popolnoma rešljiva, še vedno ni prišla na vrhove seznamov resnih problemov družbenih tveganj.
Zdaj, ko smo dosegli neko stopnjo razvoja se lahko resno vprašamo ali bo ta civilizacija čez sto let še obstajala na taki ravni kot sedaj.
Weizmannov inštitut v Izraelu je naredil izračun, da je v korona letu 2020 skupna antropogena masa, torej masa vsega kar proizvedemo ljudje, presegla celotno planetarno bio maso (Vir:https://wis-wander.weizmann.ac.il/environment/mass-human-made-materials-now-equals-planet%E2%80%99s-biomass).
Zdaj še imamo čas za ukrepanje, smo v ključnih letih, da kaj korenito spremenimo.
Če vsak od nas opusti mišljenje, kaj bom pa jaz en sam proti sedmim miljardam in začnemo pri sebi s spremembami, nas bo sčasoma vedno več. Vsak posameznik lahko vpliva na trajnostno in aktivno mobilnost, odgovoren odnos pri izbiri in nakupu hrane ter varčevanju z energijo.