„Pravična trgovina“ v mednarodnem trgovanju

Epidemija je zelo vplivala tudi na pridelovalce kakava v Latinski Ameriki. Zaradi staranja prebivalstva na številnih podeželskih območjih se je mnogim kmetom in delavcem z nizkimi dohodki življenje še posebej spremenilo na slabše. S strani Fairtrade-a so prejeli veliko podpore brez katere bi težko preživeli. Epidemija je povzročila znatno povečanje proizvodnih stroškov, zlasti prevoza in delovne sile.

Socialna distanciranost in omejitve transporta so pomenile, da mnogi delavci na kmetijah niso mogli priti na delo. Imeli so tudi težave z izvozom izdelkov, saj so bila številna pristanišča zaprta.

Pozitivna stran je, da je celotni sistem Fairtrade-a zavezan k pomoči - kupci so na primer spoštovali pogodbe o nakupu pod pogoji Fairtrade-a, kar proizvajalcem daje določeno stopnjo varnosti. Veliko pomoči in podpore so prejeli tudi iz strani Fairtrade Cocoa Network, Producer Networks (PNs) in Nacionalne organizacije Fairtrade – kriza je proizvajalce še bolj povezala in zbližala.

Združenje malih proizvajalcev in pravične trgovine Latinske Amerike in Karibov (CLAC) sodeluje s proizvajalci in jim pomaga ohranjati certifikacijo ter krepiti organizacije. Proizvajalcem so pomagali in jih vodili skozi postopke prijave na sklade za nepovratna sredstva in jih čimprej razdeliti tistim, ki so pomoč najbolj potrebovali. Zgodbe proizvajalcem so poskušali čim bolj približati širši javnosti in na tak način tudi ostalim partnerjem in potrošnikom prikazati na kakšen način se spopadajo s krizo. Celoten sistem podjetij in potrošnikov se je na tak način še bolj povezal. Fairtrade bo proizvajalcem še naprej poskušal nuditi čim več ne le finančne podpore temveč tudi podporo pri razvoju novih tehnologij, orodij in strategij, ki jim bodo pomagali pri spopadanju s krizo.

Moram zapisati, da se strinjam z Boštjanom in Hano, da je najbolj pravično, da kupujemo lokalno in sezonsko. Bi pa izpostavila, da nam je v Ljubljani lokalno in sezonsko težje dosegljivo. Izdelki, ki jih ponujajo tržnice, niso nujno lokalni oz. je težko preveriti izvor. Želim pa pohvaliti FB skupino, kot dobrodošlo pobudo, Mali plac za prihodnost, kjer so nas povezali z lokalnimi pridelovalci hrane, ki jo enkrat ali večkrat tedensko pripeljejo na določene lokacije v različnih mestih po Sloveniji.

Lokalni in sezonski nakupi pa so nekako omejeni na hrano. Kaj pa drugi izdelki? Oblačila, tehnologija itd. tukaj pa se mi še posebej zdi, da smo slabo ozaveščeni.

Preverila sem pravične trgovine, ki prodajajo oblačila in naletela sem na People Tree, ki so pionirji v pravični trgovini z oblačili. Svojo zgodbo so štartali leta 1991. Trdijo, da je vsak izdelek narejen po najvišjih etičnih in okoljskih standardih od začetka do konca. Oblačila so narejena z uporabo tradicionalnih obrtniških veščin, kot so ročno tkanje, ročno pletenje, ročno vezenje in ročno tiskanje blokov. Ustanoviteljica je izpostavila nekaj izzivov s katerimi se soočajo pravične trgovine:

- visoki začetni stroški. Ustanoviteljica navaja, da je ogromno potovanj in raziskovanj. Potrebno je najti primeren bombaž, lokacijo, rekrutirati zaposlene, birokracija itd.

- pridobivanje certifikatov: Imajo FairTrade in FLO certifikat (2008) za katera so odšteli caa 3000 funtov, kar bi lahko namenili za lokalno skupnost. Sigurno jim certifikati dajo neko težo in večjo prepoznavnost, vendar ustanoviteljica pravi, da mora stroške venomer postavljati na tehtnico;

- usposabljanje zaposlenih - jih usposobiti za delo in priučiti obrtniških večin;

- oblačila so narejena ročno kar podaljša čas nastajanja kolekcije na minimalno 8 mesecev, medtem, ko hitra moda ustvari kolekcijo v 3 mesecih;

- ter višja cena izdelka in opombe potrošnikov, da za kaj dodatnih stroškov ne krije podjetje iz lastnega dobička? Težava je bila, da People Tree v tem času po podatkih ustanoviteljice (podatek iz 2008) ni deloval z dobičkom;

- promocija, marketing: Ni na razpolago dodatnih sredstev, ki bi jih lahko vložili v marketing, zato se povezujejo z organizacijami, trgovinami s podobnimi cilji in se medsebojno promovirajo.

- kolekcije so narejene iz organskega bombaža in barvane z organskimi barvami, kar omejuje kreativnost dizajnerjev in ponovno ne morejo konkurirati z dizajni in barvnimi paletami hitre mode.

Zdi se mi vzpodbudno, da se je že leta 2002 pojavila prva iniciativa za vzpostavitev pravične trgovine v Sloveniji. Društvo Humanitas je organiziralo skupino žensk, ki je na tradicionalen način z lokalnimi tehnikami barvala blago in izdelovala izdelke. To društvo je sodelovala tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in preizkušalo dovzetnost slovenskega trga za izdelke pravične trgovine. Dve leti kasneje so s slovensko fundacijo za trajnostni razvoj Umanotero v Ljubljani odprli prvo pravično slovensko trgovino. Poznamo tudi zadrugo Odjuga, ki je bila do nedavnega vodilna pravičnotrgovinska organizacija v Sloveniji. V letu 2016 je vodstvo Pravične trgovine v sodelovanju z društvom Humanitas in avstrijsko pravično-trgovinsko organizacijo EZA pripravilo kampanjo za nadgradnjo delovanja gibanja pravične trgovine v Sloveniji. Po uspešno izvedeni kampaniji je bil ustanovljen Zavod za pravično trgovino v Sloveniji, ki vodi gibanje pravične trgovine in ozavešča o pomembnosti le-te.

Na vajah smo se pogovarjali, da nismo dovolj ozaveščeni o tem, kateri izdelki so pravzaprav del pravične trgovine. S tem se strinjam, saj tudi, če obstaja Zavod za pravično trgovino, še vedno ni bilo narejenega dovolj. Večina še vedno nakupuje v trgovskih centrih, kjer je le malo takšnih izdelkov. Potrebno bi bilo razširiti kvalitetno in trajnostno ponudbo in omejiti prekomerno potrošništvo. Največ, kar lahko storimo je, da kupujemo lokalno in sezonsko. Še vedno pa se ne moremo izogniti, da pri izkoriščanju svoje nakupovalne moči ne povzročamo vrsto negativnih učinkov, ki jih povzroča mednarodna trgovina velikih korporacij.

Tudi revija The Economist že leta 2006 vidi v pravični trgovini tri glavne probleme:

1. certifikati se podeljujejo na podlagi neke politične preference in tako dajalo prednost zadrugam na škodo malih kmetov, obrtnikov in družinskih podjetij. Saj dejansko le malo večje skupnosti (zadruge, ne prav majhna podjetja) imajo dejansko resurse da uspejo pridobiti certifikat in sploh ambicije in zmožnosti prodajati svoje izdelke tam kjer, bi lahko certifikat "pravična trgovina" nekaj pomenil.

2. uvajanje minimalne cene izkrivlja konkurenco; s tem ko se pravični trgovini določa neko višjo ceno (vrednost) artiklom to posledično vodi v to, da je referenčna cena postavljena višje in daje možnost, da vsi prodajajo po višji ceni in tako konkurenca pridobiva še dodatni dobiček in posledično položaj na trgu.

3. The Ekonomist navaja tudi, da le 10% končne cene izdelka gre pridelovalcem, kot tistim katerim naj bi bila pravična trgovina namenjena. Vse ostalo se razdeli na obsežno distribucijo in maloprodajo. (The Economist. "Ethical food, good food?" 7. december 2006 in The Economist. "How fair is it?" 2. oktober 2007)

Ideja pravične trgovine je zagotovo dobra ideja. A na način, kot je danes zastavljena in operira vse preveč spominja na neko obliko dobrodelnosti. In kot taka problema ne odpravlja. Potrebne so zagotovo drugačne rešitve. Pravična trgovina pa bi zagotovo lahko odigrala svoj del v neki širši in večji sistemski rešitvi.

»Pravična trgovina« je ena od možnosti, ki sodobnemu potrošniku omogoča, da prispeva k večji enakopravnosti v mednarodnem trgovanju in trajnostnemu razvoju. Ali se vam zdi koncept pravične trgovine dobra alternativa obstoječim poslovnim praksam v mednarodni trgovini?

V kolikšni meri se poslužujete nakupa izdelkov pravične trgovine? Zakaj da/ne?

Razmišljam o pravični trgovini. Kje se pravičnost začne in konča in ali je možno pravičnost vedno zagotoviti za vse.

Če razmišljam skozi mesto Bangalore, ki se je iz malega mesteca razvilo v mesto visoke tehnologije, ki privablja izobražence... pot produkta od začetka do konca je iz vidika sledljivosti morda res po načelih pravične trgovine, zagotovo pa te pravičnosti ne čutijo tisti prebivalci te silicijeve doline, ki imajo kot posledico razvoja in napredka na drugi strani omejen dostop do čistega zraka, pitne vode in neokrnjene narave.