Tukaj odpiramo razpravo o globalizaciji in ekonomskih interakcijah, podtema „Pravična trgovina“ v navezavi na vaje pri predmetu Izzivi globalizacije na FUDŠ.
Korporacije lahko vzpostavijo nekakšne "responsibility" programe, ampak kako to nadzorovati, če so deležniki razpršeni po svetu. Zaradi globalizacije imamo pravično trgovino, vendar je nezmožnost sledenja vsem komponentam pravične trgovine. Poleg skrbi za zaposlene je pomembno tudi varovanje okolja. In Apple in Starbucks imata dobre trajnostne prakse, tudi inovativne ampak pojavlja se vprašanja a so to prakse, ki so le na papirju ali se odražajo tudi v praksi? Recikliranje, sajenje dreves, ...
Vprašanje je tudi okoli certifikatov pravične trgovine, saj včasih multinacionalke kar skreirajo svoje, ki pa znajo biti vprašljivi, prilagojeni profitu ne pravicam.
Pojavlja se otroško delo zato, da konkurirajo svetovnim predelovalcem cvetja. Zaposlene ženske, v večini, samohranilke, slabo plačane. V ZDA pa pridelovalci cvetja strmo padli, saj je kolumbijsko cvetje prevladalo na trgu ZDA, saj cvetje doseže ZDA v nekaj urah. Po drugi strani pa jim je cvetlična industrija sploh omogočila ponovni vstop na trg. Ampak na konkretnem primeru ne vidimo dobrih praks pravične trgovine.
Bangalore se je iz majhne mesteca zaradi globalizacije postalo natrpano, je indijska silicijeva dolina z najbolj izobraženim prebivalstvom in najuspešnješimi tehnološkimi podjetji (Microsoft, IBM, ...). Razvile so se vodilne tehnološko usmerjene univerze v Indiji. Posledice: pomanjkanje vode, krčenje gozda, slab zrak, pomanjkanje elektrike. Pojavila se je možnost univerzitetne izobrazbe. Nihče ne vidi v kakšnih okoljih so proizvedeni izdelki/storitve. Vpliv se ne nanaša le na zaposlene, ampak na vse živeče v določenem okolju (onesnažen zrak, voda) itd. Vprašanje pa je koliko se te multinacionalke ukvarjajo s širšimi vplivi?
Bolj kot je od nas oddaljena krivica, manj jo zaznamo, prej spregledamo.
Razmišljam o pravični trgovini. Kje se pravičnost začne in konča in ali je možno pravičnost vedno zagotoviti za vse.
Če razmišljam skozi mesto Bangalore, ki se je iz malega mesteca razvilo v mesto visoke tehnologije, ki privablja izobražence... pot produkta od začetka do konca je iz vidika sledljivosti morda res po načelih pravične trgovine, zagotovo pa te pravičnosti ne čutijo tisti prebivalci te silicijeve doline, ki imajo kot posledico razvoja in napredka na drugi strani omejen dostop do čistega zraka, pitne vode in neokrnjene narave.
»Pravična trgovina« je ena od možnosti, ki sodobnemu potrošniku omogoča, da prispeva k večji enakopravnosti v mednarodnem trgovanju in trajnostnemu razvoju. Ali se vam zdi koncept pravične trgovine dobra alternativa obstoječim poslovnim praksam v mednarodni trgovini?
V kolikšni meri se poslužujete nakupa izdelkov pravične trgovine? Zakaj da/ne?
Pravična trgovina bi lahko dopolnjevala obstoječe prakse. V tem konceptu povezovanja, bi lahko lažje izkoristila že obstoječo mrežo distribucije dobrin. Nikakor pa ne bo mogla nadomestiti sistema, ki bazira na konkurenčnosti in ustvarjanju dobička. Potrebni so sistemski pristopi, ki bi lahko že obstoječo trgovino vedno bolj približevali pravilom pravične trgovine. Mogoče bi bilo dovolj le implementirati že veljavne zakone in normative v vseh članicah svetovne trgovinske organizacije. Če pogledamo že primer naše sosede Italije, ki v svojih plantažah riža, pomaranč, paradižnika izkorišča "suženjsko" delovno silo, vidimo primer nesprejemljive prakse v državi, ki se ima za zgled na področju človekovih in delavskih pravic. Mogoče imamo že vse mehanizme, ki jih potrebujemo za doseganje ciljev pravične trgovine? Mogoče jih moramo začeti le uporabljati. Začnimo z odpravo suženjstva in nadaljujmo z ostalimi že veljavnimi delavskimi pravicami. Trg bo potem zagotovo naredil svoj del. Cene se bodo uskladile in mogoče bo tudi sosedova Marija ponovno zasadila vrt in polje, ker bo zmogla konkurirati ceni španske solate.
Trenutno mi je najbližja in zaupanja vredna pravična trgovina v nakupu doma pridelane hrane od tistih, ki jih poznam osebno ali vsaj priporočila dobrega prijatelja.
Iz moralnega vidika vsi nekako podpiramo pravično trgovino in o tem razmišljamo zelo intervalno, odvisno od situacije, dogodkov predvsem praznikov itd. Vse kakor dobimo na moment nek zunanji impulz zavedanja. Vendar vsak človek v prvi vrsti razmišlja le o sebi, o svojih potrebah, sredstvih in željah in hitro te potrebe zameglijo tisto moralno. Če že govorilo o pravični trgovini, sem zato, da se podpre prvo lokalne pridelovalce, tiste pristne, srčne, ki proda toliko kot sam pridela, pustimo pa na strani tiste, ki preprodajajo tuje pridelke in si lastijo izvor. Seveda Slovenija ni zmožna pridelati vsega, kar ponujajo nakupovalni centri, saj nam podnebje ne ponuja ustreznih pogojev. Z osvajanjem celin s Kolumbom na čelu in Posledično tudi globalizacijo in množičnim turizmom, nam je hrana pridelana po svetu, že dodobra poznana, in prosto dostopna in smo jo nekako izbrali kot svojo primarno. Vendar za vsem tem stoji kruta resnica. Dejstvo je da so delavci na plantažah slabo plačani, izkoriščeni in to si želimo izkoreninit s pravično trgovino. S poštenim plačilom bi poskrbeli tako za razvoj in ohranjanje okolja in socialno varnost prebivalcev. Da bi ločili slabe poslovne dogovore od dobrih, so si izmislili certifikate. To je sicer bolj kot ne obliž slabe vesti velikih korporacij. Vendar vzporedno z nečim dobrim vedno spremlja tudi tisto slabo oz. vedno se najde pot do izkoriščenja situacije in prilagajanja pravil, nadzor nad vsem tem pa je slab. Na trgu je mnogo certifikatov, ki pa jih potrošnik ne prepozna in lahko le slepo verjame v vse te simbole. Na potrošniku je, da se o tem izobrazi, preveriti res ni več težko in če je tako zaveden, kupuje in zahteva le najboljše.
In še na kratko o slovenskem kmetu in bio krompirju. Realno pridelava t.i. eko, bio, organik živil, kot si jih potrošnik zamišlja, v Sloveniji ni mogoča. Prekratke so razdalje med posameznimi pridelovalci in neugodne vremenske razmere porušijo vsa pravila igre pri škropljenju, gnojenju itd. Ker pa morajo tudi izdajatelji certifikatov nekaj zaslužiti, spustijo standarde in smo vsi po malem zadovoljni. Izkorišča se sistem zaradi slabe kontrole. Kratka a resnična zgodba. Kmet v semenarni kupi krompir, seveda na določeno količino prejme tudi popust. Ker pa so stranke vse bolj zahtevne, se odloči kupiti še manjši zaboj tistega dražjega s certifikatom. En žig je dovolj in imaš papir, da prodajaš bio krompir.
Podpiram slovenskega kmeta, vendar ne nasedam bio izdelkom.
Tudi revija The Economist že leta 2006 vidi v pravični trgovini tri glavne probleme:
certifikati se podeljujejo na podlagi neke politične preference in tako dajalo prednost zadrugam na škodo malih kmetov, obrtnikov in družinskih podjetij. Saj dejansko le malo večje skupnosti (zadruge, ne prav majhna podjetja) imajo dejansko resurse da uspejo pridobiti certifikat in sploh ambicije in zmožnosti prodajati svoje izdelke tam kjer, bi lahko certifikat "pravična trgovina" nekaj pomenil.
uvajanje minimalne cene izkrivlja konkurenco; s tem ko se pravični trgovini določa neko višjo ceno (vrednost) artiklom to posledično vodi v to, da je referenčna cena postavljena višje in daje možnost, da vsi prodajajo po višji ceni in tako konkurenca pridobiva še dodatni dobiček in posledično položaj na trgu.
The Ekonomist navaja tudi, da le 10% končne cene izdelka gre pridelovalcem, kot tistim katerim naj bi bila pravična trgovina namenjena. Vse ostalo se razdeli na obsežno distribucijo in maloprodajo. (The Economist. "Ethical food, good food?" 7. december 2006 in The Economist. "How fair is it?" 2. oktober 2007)
Ideja pravične trgovine je zagotovo dobra ideja. A na način, kot je danes zastavljena in operira vse preveč spominja na neko obliko dobrodelnosti. In kot taka problema ne odpravlja. Potrebne so zagotovo drugačne rešitve. Pravična trgovina pa bi zagotovo lahko odigrala svoj del v neki širši in večji sistemski rešitvi.
Zdi se mi vzpodbudno, da se je že leta 2002 pojavila prva iniciativa za vzpostavitev pravične trgovine v Sloveniji. Društvo Humanitas je organiziralo skupino žensk, ki je na tradicionalen način z lokalnimi tehnikami barvala blago in izdelovala izdelke. To društvo je sodelovala tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in preizkušalo dovzetnost slovenskega trga za izdelke pravične trgovine. Dve leti kasneje so s slovensko fundacijo za trajnostni razvoj Umanotero v Ljubljani odprli prvo pravično slovensko trgovino. Poznamo tudi zadrugo Odjuga, ki je bila do nedavnega vodilna pravičnotrgovinska organizacija v Sloveniji. V letu 2016 je vodstvo Pravične trgovine v sodelovanju z društvom Humanitas in avstrijsko pravično-trgovinsko organizacijo EZA pripravilo kampanjo za nadgradnjo delovanja gibanja pravične trgovine v Sloveniji. Po uspešno izvedeni kampaniji je bil ustanovljen Zavod za pravično trgovino v Sloveniji, ki vodi gibanje pravične trgovine in ozavešča o pomembnosti le-te.
Na vajah smo se pogovarjali, da nismo dovolj ozaveščeni o tem, kateri izdelki so pravzaprav del pravične trgovine. S tem se strinjam, saj tudi, če obstaja Zavod za pravično trgovino, še vedno ni bilo narejenega dovolj. Večina še vedno nakupuje v trgovskih centrih, kjer je le malo takšnih izdelkov. Potrebno bi bilo razširiti kvalitetno in trajnostno ponudbo in omejiti prekomerno potrošništvo. Največ, kar lahko storimo je, da kupujemo lokalno in sezonsko. Še vedno pa se ne moremo izogniti, da pri izkoriščanju svoje nakupovalne moči ne povzročamo vrsto negativnih učinkov, ki jih povzroča mednarodna trgovina velikih korporacij.
Moram zapisati, da se strinjam z Boštjanom in Hano, da je najbolj pravično, da kupujemo lokalno in sezonsko. Bi pa izpostavila, da nam je v Ljubljani lokalno in sezonsko težje dosegljivo. Izdelki, ki jih ponujajo tržnice, niso nujno lokalni oz. je težko preveriti izvor. Želim pa pohvaliti FB skupino, kot dobrodošlo pobudo, Mali plac za prihodnost, kjer so nas povezali z lokalnimi pridelovalci hrane, ki jo enkrat ali večkrat tedensko pripeljejo na določene lokacije v različnih mestih po Sloveniji.
Lokalni in sezonski nakupi pa so nekako omejeni na hrano. Kaj pa drugi izdelki? Oblačila, tehnologija itd. tukaj pa se mi še posebej zdi, da smo slabo ozaveščeni.
Preverila sem pravične trgovine, ki prodajajo oblačila in naletela sem na People Tree, ki so pionirji v pravični trgovini z oblačili. Svojo zgodbo so štartali leta 1991. Trdijo, da je vsak izdelek narejen po najvišjih etičnih in okoljskih standardih od začetka do konca. Oblačila so narejena z uporabo tradicionalnih obrtniških veščin, kot so ročno tkanje, ročno pletenje, ročno vezenje in ročno tiskanje blokov. Ustanoviteljica je izpostavila nekaj izzivov s katerimi se soočajo pravične trgovine:
- visoki začetni stroški. Ustanoviteljica navaja, da je ogromno potovanj in raziskovanj. Potrebno je najti primeren bombaž, lokacijo, rekrutirati zaposlene, birokracija itd.
- pridobivanje certifikatov: Imajo FairTrade in FLO certifikat (2008) za katera so odšteli caa 3000 funtov, kar bi lahko namenili za lokalno skupnost. Sigurno jim certifikati dajo neko težo in večjo prepoznavnost, vendar ustanoviteljica pravi, da mora stroške venomer postavljati na tehtnico;
- usposabljanje zaposlenih - jih usposobiti za delo in priučiti obrtniških večin;
- oblačila so narejena ročno kar podaljša čas nastajanja kolekcije na minimalno 8 mesecev, medtem, ko hitra moda ustvari kolekcijo v 3 mesecih;
- ter višja cena izdelka in opombe potrošnikov, da za kaj dodatnih stroškov ne krije podjetje iz lastnega dobička? Težava je bila, da People Tree v tem času po podatkih ustanoviteljice (podatek iz 2008) ni deloval z dobičkom;
- promocija, marketing: Ni na razpolago dodatnih sredstev, ki bi jih lahko vložili v marketing, zato se povezujejo z organizacijami, trgovinami s podobnimi cilji in se medsebojno promovirajo.
- kolekcije so narejene iz organskega bombaža in barvane z organskimi barvami, kar omejuje kreativnost dizajnerjev in ponovno ne morejo konkurirati z dizajni in barvnimi paletami hitre mode.
Da, strinjam se s tabo. Ponudba je omejena na lokalno pridelano hrano. Pri nas je veliko ponudnikov najrazličnejših domačih izdelkov, ni pa nikogar, ki bi izdeloval npr. oblačila, kaj šele tehnologijo. V mojem kraju je 15let nazaj obratovala tekstilna tovarna, ki je zaposlovala večino prebivalstva in izdelovala blago. Je pa večinoma to zelo kvalitetno blago prodajala velikim podjetjem dizajnerskih oblačil. Tako, da ne vem ali bi lahko sklepala, da se je stanje poslabšalo ali je kar podobno.
Epidemija je zelo vplivala tudi na pridelovalce kakava v Latinski Ameriki. Zaradi staranja prebivalstva na številnih podeželskih območjih se je mnogim kmetom in delavcem z nizkimi dohodki življenje še posebej spremenilo na slabše. S strani Fairtrade-a so prejeli veliko podpore brez katere bi težko preživeli. Epidemija je povzročila znatno povečanje proizvodnih stroškov, zlasti prevoza in delovne sile.
Socialna distanciranost in omejitve transporta so pomenile, da mnogi delavci na kmetijah niso mogli priti na delo. Imeli so tudi težave z izvozom izdelkov, saj so bila številna pristanišča zaprta.
Pozitivna stran je, da je celotni sistem Fairtrade-a zavezan k pomoči - kupci so na primer spoštovali pogodbe o nakupu pod pogoji Fairtrade-a, kar proizvajalcem daje določeno stopnjo varnosti. Veliko pomoči in podpore so prejeli tudi iz strani Fairtrade Cocoa Network, Producer Networks (PNs) in Nacionalne organizacije Fairtrade – kriza je proizvajalce še bolj povezala in zbližala.
Združenje malih proizvajalcev in pravične trgovine Latinske Amerike in Karibov (CLAC) sodeluje s proizvajalci in jim pomaga ohranjati certifikacijo ter krepiti organizacije. Proizvajalcem so pomagali in jih vodili skozi postopke prijave na sklade za nepovratna sredstva in jih čimprej razdeliti tistim, ki so pomoč najbolj potrebovali. Zgodbe proizvajalcem so poskušali čim bolj približati širši javnosti in na tak način tudi ostalim partnerjem in potrošnikom prikazati na kakšen način se spopadajo s krizo. Celoten sistem podjetij in potrošnikov se je na tak način še bolj povezal. Fairtrade bo proizvajalcem še naprej poskušal nuditi čim več ne le finančne podpore temveč tudi podporo pri razvoju novih tehnologij, orodij in strategij, ki jim bodo pomagali pri spopadanju s krizo.
Korporacije lahko vzpostavijo nekakšne "responsibility" programe, ampak kako to nadzorovati, če so deležniki razpršeni po svetu. Zaradi globalizacije imamo pravično trgovino, vendar je nezmožnost sledenja vsem komponentam pravične trgovine. Poleg skrbi za zaposlene je pomembno tudi varovanje okolja. In Apple in Starbucks imata dobre trajnostne prakse, tudi inovativne ampak pojavlja se vprašanja a so to prakse, ki so le na papirju ali se odražajo tudi v praksi? Recikliranje, sajenje dreves, ...
Vprašanje je tudi okoli certifikatov pravične trgovine, saj včasih multinacionalke kar skreirajo svoje, ki pa znajo biti vprašljivi, prilagojeni profitu ne pravicam.
Pojavlja se otroško delo zato, da konkurirajo svetovnim predelovalcem cvetja. Zaposlene ženske, v večini, samohranilke, slabo plačane. V ZDA pa pridelovalci cvetja strmo padli, saj je kolumbijsko cvetje prevladalo na trgu ZDA, saj cvetje doseže ZDA v nekaj urah. Po drugi strani pa jim je cvetlična industrija sploh omogočila ponovni vstop na trg. Ampak na konkretnem primeru ne vidimo dobrih praks pravične trgovine.
Bangalore se je iz majhne mesteca zaradi globalizacije postalo natrpano, je indijska silicijeva dolina z najbolj izobraženim prebivalstvom in najuspešnješimi tehnološkimi podjetji (Microsoft, IBM, ...). Razvile so se vodilne tehnološko usmerjene univerze v Indiji. Posledice: pomanjkanje vode, krčenje gozda, slab zrak, pomanjkanje elektrike. Pojavila se je možnost univerzitetne izobrazbe. Nihče ne vidi v kakšnih okoljih so proizvedeni izdelki/storitve. Vpliv se ne nanaša le na zaposlene, ampak na vse živeče v določenem okolju (onesnažen zrak, voda) itd. Vprašanje pa je koliko se te multinacionalke ukvarjajo s širšimi vplivi?
Bolj kot je od nas oddaljena krivica, manj jo zaznamo, prej spregledamo.
Razmišljam o pravični trgovini. Kje se pravičnost začne in konča in ali je možno pravičnost vedno zagotoviti za vse.
Če razmišljam skozi mesto Bangalore, ki se je iz malega mesteca razvilo v mesto visoke tehnologije, ki privablja izobražence... pot produkta od začetka do konca je iz vidika sledljivosti morda res po načelih pravične trgovine, zagotovo pa te pravičnosti ne čutijo tisti prebivalci te silicijeve doline, ki imajo kot posledico razvoja in napredka na drugi strani omejen dostop do čistega zraka, pitne vode in neokrnjene narave.
»Pravična trgovina« je ena od možnosti, ki sodobnemu potrošniku omogoča, da prispeva k večji enakopravnosti v mednarodnem trgovanju in trajnostnemu razvoju. Ali se vam zdi koncept pravične trgovine dobra alternativa obstoječim poslovnim praksam v mednarodni trgovini?
V kolikšni meri se poslužujete nakupa izdelkov pravične trgovine? Zakaj da/ne?
Pravična trgovina bi lahko dopolnjevala obstoječe prakse. V tem konceptu povezovanja, bi lahko lažje izkoristila že obstoječo mrežo distribucije dobrin. Nikakor pa ne bo mogla nadomestiti sistema, ki bazira na konkurenčnosti in ustvarjanju dobička. Potrebni so sistemski pristopi, ki bi lahko že obstoječo trgovino vedno bolj približevali pravilom pravične trgovine. Mogoče bi bilo dovolj le implementirati že veljavne zakone in normative v vseh članicah svetovne trgovinske organizacije. Če pogledamo že primer naše sosede Italije, ki v svojih plantažah riža, pomaranč, paradižnika izkorišča "suženjsko" delovno silo, vidimo primer nesprejemljive prakse v državi, ki se ima za zgled na področju človekovih in delavskih pravic. Mogoče imamo že vse mehanizme, ki jih potrebujemo za doseganje ciljev pravične trgovine? Mogoče jih moramo začeti le uporabljati. Začnimo z odpravo suženjstva in nadaljujmo z ostalimi že veljavnimi delavskimi pravicami. Trg bo potem zagotovo naredil svoj del. Cene se bodo uskladile in mogoče bo tudi sosedova Marija ponovno zasadila vrt in polje, ker bo zmogla konkurirati ceni španske solate.
Trenutno mi je najbližja in zaupanja vredna pravična trgovina v nakupu doma pridelane hrane od tistih, ki jih poznam osebno ali vsaj priporočila dobrega prijatelja.
Iz moralnega vidika vsi nekako podpiramo pravično trgovino in o tem razmišljamo zelo intervalno, odvisno od situacije, dogodkov predvsem praznikov itd. Vse kakor dobimo na moment nek zunanji impulz zavedanja. Vendar vsak človek v prvi vrsti razmišlja le o sebi, o svojih potrebah, sredstvih in željah in hitro te potrebe zameglijo tisto moralno. Če že govorilo o pravični trgovini, sem zato, da se podpre prvo lokalne pridelovalce, tiste pristne, srčne, ki proda toliko kot sam pridela, pustimo pa na strani tiste, ki preprodajajo tuje pridelke in si lastijo izvor. Seveda Slovenija ni zmožna pridelati vsega, kar ponujajo nakupovalni centri, saj nam podnebje ne ponuja ustreznih pogojev. Z osvajanjem celin s Kolumbom na čelu in Posledično tudi globalizacijo in množičnim turizmom, nam je hrana pridelana po svetu, že dodobra poznana, in prosto dostopna in smo jo nekako izbrali kot svojo primarno. Vendar za vsem tem stoji kruta resnica. Dejstvo je da so delavci na plantažah slabo plačani, izkoriščeni in to si želimo izkoreninit s pravično trgovino. S poštenim plačilom bi poskrbeli tako za razvoj in ohranjanje okolja in socialno varnost prebivalcev. Da bi ločili slabe poslovne dogovore od dobrih, so si izmislili certifikate. To je sicer bolj kot ne obliž slabe vesti velikih korporacij. Vendar vzporedno z nečim dobrim vedno spremlja tudi tisto slabo oz. vedno se najde pot do izkoriščenja situacije in prilagajanja pravil, nadzor nad vsem tem pa je slab. Na trgu je mnogo certifikatov, ki pa jih potrošnik ne prepozna in lahko le slepo verjame v vse te simbole. Na potrošniku je, da se o tem izobrazi, preveriti res ni več težko in če je tako zaveden, kupuje in zahteva le najboljše.
In še na kratko o slovenskem kmetu in bio krompirju. Realno pridelava t.i. eko, bio, organik živil, kot si jih potrošnik zamišlja, v Sloveniji ni mogoča. Prekratke so razdalje med posameznimi pridelovalci in neugodne vremenske razmere porušijo vsa pravila igre pri škropljenju, gnojenju itd. Ker pa morajo tudi izdajatelji certifikatov nekaj zaslužiti, spustijo standarde in smo vsi po malem zadovoljni. Izkorišča se sistem zaradi slabe kontrole. Kratka a resnična zgodba. Kmet v semenarni kupi krompir, seveda na določeno količino prejme tudi popust. Ker pa so stranke vse bolj zahtevne, se odloči kupiti še manjši zaboj tistega dražjega s certifikatom. En žig je dovolj in imaš papir, da prodajaš bio krompir.
Podpiram slovenskega kmeta, vendar ne nasedam bio izdelkom.
Tudi revija The Economist že leta 2006 vidi v pravični trgovini tri glavne probleme:
certifikati se podeljujejo na podlagi neke politične preference in tako dajalo prednost zadrugam na škodo malih kmetov, obrtnikov in družinskih podjetij. Saj dejansko le malo večje skupnosti (zadruge, ne prav majhna podjetja) imajo dejansko resurse da uspejo pridobiti certifikat in sploh ambicije in zmožnosti prodajati svoje izdelke tam kjer, bi lahko certifikat "pravična trgovina" nekaj pomenil.
uvajanje minimalne cene izkrivlja konkurenco; s tem ko se pravični trgovini določa neko višjo ceno (vrednost) artiklom to posledično vodi v to, da je referenčna cena postavljena višje in daje možnost, da vsi prodajajo po višji ceni in tako konkurenca pridobiva še dodatni dobiček in posledično položaj na trgu.
The Ekonomist navaja tudi, da le 10% končne cene izdelka gre pridelovalcem, kot tistim katerim naj bi bila pravična trgovina namenjena. Vse ostalo se razdeli na obsežno distribucijo in maloprodajo. (The Economist. "Ethical food, good food?" 7. december 2006 in The Economist. "How fair is it?" 2. oktober 2007)
Ideja pravične trgovine je zagotovo dobra ideja. A na način, kot je danes zastavljena in operira vse preveč spominja na neko obliko dobrodelnosti. In kot taka problema ne odpravlja. Potrebne so zagotovo drugačne rešitve. Pravična trgovina pa bi zagotovo lahko odigrala svoj del v neki širši in večji sistemski rešitvi.
Zdi se mi vzpodbudno, da se je že leta 2002 pojavila prva iniciativa za vzpostavitev pravične trgovine v Sloveniji. Društvo Humanitas je organiziralo skupino žensk, ki je na tradicionalen način z lokalnimi tehnikami barvala blago in izdelovala izdelke. To društvo je sodelovala tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in preizkušalo dovzetnost slovenskega trga za izdelke pravične trgovine. Dve leti kasneje so s slovensko fundacijo za trajnostni razvoj Umanotero v Ljubljani odprli prvo pravično slovensko trgovino. Poznamo tudi zadrugo Odjuga, ki je bila do nedavnega vodilna pravičnotrgovinska organizacija v Sloveniji. V letu 2016 je vodstvo Pravične trgovine v sodelovanju z društvom Humanitas in avstrijsko pravično-trgovinsko organizacijo EZA pripravilo kampanjo za nadgradnjo delovanja gibanja pravične trgovine v Sloveniji. Po uspešno izvedeni kampaniji je bil ustanovljen Zavod za pravično trgovino v Sloveniji, ki vodi gibanje pravične trgovine in ozavešča o pomembnosti le-te.
Na vajah smo se pogovarjali, da nismo dovolj ozaveščeni o tem, kateri izdelki so pravzaprav del pravične trgovine. S tem se strinjam, saj tudi, če obstaja Zavod za pravično trgovino, še vedno ni bilo narejenega dovolj. Večina še vedno nakupuje v trgovskih centrih, kjer je le malo takšnih izdelkov. Potrebno bi bilo razširiti kvalitetno in trajnostno ponudbo in omejiti prekomerno potrošništvo. Največ, kar lahko storimo je, da kupujemo lokalno in sezonsko. Še vedno pa se ne moremo izogniti, da pri izkoriščanju svoje nakupovalne moči ne povzročamo vrsto negativnih učinkov, ki jih povzroča mednarodna trgovina velikih korporacij.
Moram zapisati, da se strinjam z Boštjanom in Hano, da je najbolj pravično, da kupujemo lokalno in sezonsko. Bi pa izpostavila, da nam je v Ljubljani lokalno in sezonsko težje dosegljivo. Izdelki, ki jih ponujajo tržnice, niso nujno lokalni oz. je težko preveriti izvor. Želim pa pohvaliti FB skupino, kot dobrodošlo pobudo, Mali plac za prihodnost, kjer so nas povezali z lokalnimi pridelovalci hrane, ki jo enkrat ali večkrat tedensko pripeljejo na določene lokacije v različnih mestih po Sloveniji.
Lokalni in sezonski nakupi pa so nekako omejeni na hrano. Kaj pa drugi izdelki? Oblačila, tehnologija itd. tukaj pa se mi še posebej zdi, da smo slabo ozaveščeni.
Preverila sem pravične trgovine, ki prodajajo oblačila in naletela sem na People Tree, ki so pionirji v pravični trgovini z oblačili. Svojo zgodbo so štartali leta 1991. Trdijo, da je vsak izdelek narejen po najvišjih etičnih in okoljskih standardih od začetka do konca. Oblačila so narejena z uporabo tradicionalnih obrtniških veščin, kot so ročno tkanje, ročno pletenje, ročno vezenje in ročno tiskanje blokov. Ustanoviteljica je izpostavila nekaj izzivov s katerimi se soočajo pravične trgovine:
- visoki začetni stroški. Ustanoviteljica navaja, da je ogromno potovanj in raziskovanj. Potrebno je najti primeren bombaž, lokacijo, rekrutirati zaposlene, birokracija itd.
- pridobivanje certifikatov: Imajo FairTrade in FLO certifikat (2008) za katera so odšteli caa 3000 funtov, kar bi lahko namenili za lokalno skupnost. Sigurno jim certifikati dajo neko težo in večjo prepoznavnost, vendar ustanoviteljica pravi, da mora stroške venomer postavljati na tehtnico;
- usposabljanje zaposlenih - jih usposobiti za delo in priučiti obrtniških večin;
- oblačila so narejena ročno kar podaljša čas nastajanja kolekcije na minimalno 8 mesecev, medtem, ko hitra moda ustvari kolekcijo v 3 mesecih;
- ter višja cena izdelka in opombe potrošnikov, da za kaj dodatnih stroškov ne krije podjetje iz lastnega dobička? Težava je bila, da People Tree v tem času po podatkih ustanoviteljice (podatek iz 2008) ni deloval z dobičkom;
- promocija, marketing: Ni na razpolago dodatnih sredstev, ki bi jih lahko vložili v marketing, zato se povezujejo z organizacijami, trgovinami s podobnimi cilji in se medsebojno promovirajo.
- kolekcije so narejene iz organskega bombaža in barvane z organskimi barvami, kar omejuje kreativnost dizajnerjev in ponovno ne morejo konkurirati z dizajni in barvnimi paletami hitre mode.
Da, strinjam se s tabo. Ponudba je omejena na lokalno pridelano hrano. Pri nas je veliko ponudnikov najrazličnejših domačih izdelkov, ni pa nikogar, ki bi izdeloval npr. oblačila, kaj šele tehnologijo. V mojem kraju je 15let nazaj obratovala tekstilna tovarna, ki je zaposlovala večino prebivalstva in izdelovala blago. Je pa večinoma to zelo kvalitetno blago prodajala velikim podjetjem dizajnerskih oblačil. Tako, da ne vem ali bi lahko sklepala, da se je stanje poslabšalo ali je kar podobno.
Epidemija je zelo vplivala tudi na pridelovalce kakava v Latinski Ameriki. Zaradi staranja prebivalstva na številnih podeželskih območjih se je mnogim kmetom in delavcem z nizkimi dohodki življenje še posebej spremenilo na slabše. S strani Fairtrade-a so prejeli veliko podpore brez katere bi težko preživeli. Epidemija je povzročila znatno povečanje proizvodnih stroškov, zlasti prevoza in delovne sile.
Socialna distanciranost in omejitve transporta so pomenile, da mnogi delavci na kmetijah niso mogli priti na delo. Imeli so tudi težave z izvozom izdelkov, saj so bila številna pristanišča zaprta.
Pozitivna stran je, da je celotni sistem Fairtrade-a zavezan k pomoči - kupci so na primer spoštovali pogodbe o nakupu pod pogoji Fairtrade-a, kar proizvajalcem daje določeno stopnjo varnosti. Veliko pomoči in podpore so prejeli tudi iz strani Fairtrade Cocoa Network, Producer Networks (PNs) in Nacionalne organizacije Fairtrade – kriza je proizvajalce še bolj povezala in zbližala.
Združenje malih proizvajalcev in pravične trgovine Latinske Amerike in Karibov (CLAC) sodeluje s proizvajalci in jim pomaga ohranjati certifikacijo ter krepiti organizacije. Proizvajalcem so pomagali in jih vodili skozi postopke prijave na sklade za nepovratna sredstva in jih čimprej razdeliti tistim, ki so pomoč najbolj potrebovali. Zgodbe proizvajalcem so poskušali čim bolj približati širši javnosti in na tak način tudi ostalim partnerjem in potrošnikom prikazati na kakšen način se spopadajo s krizo. Celoten sistem podjetij in potrošnikov se je na tak način še bolj povezal. Fairtrade bo proizvajalcem še naprej poskušal nuditi čim več ne le finančne podpore temveč tudi podporo pri razvoju novih tehnologij, orodij in strategij, ki jim bodo pomagali pri spopadanju s krizo.