Tukaj odpiramo razpravo o globalizaciji in ekonomskih interakcijah, podtema „Pravična trgovina“ v navezavi na vaje pri predmetu Izzivi globalizacije na FUDŠ.
»Pravična trgovina« je ena od možnosti, ki sodobnemu potrošniku omogoča, da prispeva k večji enakopravnosti v mednarodnem trgovanju in trajnostnemu razvoju. Ali se vam zdi koncept pravične trgovine dobra alternativa obstoječim poslovnim praksam v mednarodni trgovini?
V kolikšni meri se poslužujete nakupa izdelkov pravične trgovine? Zakaj da/ne?
Iz moralnega vidika vsi nekako podpiramo pravično trgovino in o tem razmišljamo zelo intervalno, odvisno od situacije, dogodkov predvsem praznikov itd. Vse kakor dobimo na moment nek zunanji impulz zavedanja. Vendar vsak človek v prvi vrsti razmišlja le o sebi, o svojih potrebah, sredstvih in željah in hitro te potrebe zameglijo tisto moralno. Če že govorilo o pravični trgovini, sem zato, da se podpre prvo lokalne pridelovalce, tiste pristne, srčne, ki proda toliko kot sam pridela, pustimo pa na strani tiste, ki preprodajajo tuje pridelke in si lastijo izvor. Seveda Slovenija ni zmožna pridelati vsega, kar ponujajo nakupovalni centri, saj nam podnebje ne ponuja ustreznih pogojev. Z osvajanjem celin s Kolumbom na čelu in Posledično tudi globalizacijo in množičnim turizmom, nam je hrana pridelana po svetu, že dodobra poznana, in prosto dostopna in smo jo nekako izbrali kot svojo primarno. Vendar za vsem tem stoji kruta resnica. Dejstvo je da so delavci na plantažah slabo plačani, izkoriščeni in to si želimo izkoreninit s pravično trgovino. S poštenim plačilom bi poskrbeli tako za razvoj in ohranjanje okolja in socialno varnost prebivalcev. Da bi ločili slabe poslovne dogovore od dobrih, so si izmislili certifikate. To je sicer bolj kot ne obliž slabe vesti velikih korporacij. Vendar vzporedno z nečim dobrim vedno spremlja tudi tisto slabo oz. vedno se najde pot do izkoriščenja situacije in prilagajanja pravil, nadzor nad vsem tem pa je slab. Na trgu je mnogo certifikatov, ki pa jih potrošnik ne prepozna in lahko le slepo verjame v vse te simbole. Na potrošniku je, da se o tem izobrazi, preveriti res ni več težko in če je tako zaveden, kupuje in zahteva le najboljše.
In še na kratko o slovenskem kmetu in bio krompirju. Realno pridelava t.i. eko, bio, organik živil, kot si jih potrošnik zamišlja, v Sloveniji ni mogoča. Prekratke so razdalje med posameznimi pridelovalci in neugodne vremenske razmere porušijo vsa pravila igre pri škropljenju, gnojenju itd. Ker pa morajo tudi izdajatelji certifikatov nekaj zaslužiti, spustijo standarde in smo vsi po malem zadovoljni. Izkorišča se sistem zaradi slabe kontrole. Kratka a resnična zgodba. Kmet v semenarni kupi krompir, seveda na določeno količino prejme tudi popust. Ker pa so stranke vse bolj zahtevne, se odloči kupiti še manjši zaboj tistega dražjega s certifikatom. En žig je dovolj in imaš papir, da prodajaš bio krompir.
Podpiram slovenskega kmeta, vendar ne nasedam bio izdelkom.
Razmišljam o pravični trgovini. Kje se pravičnost začne in konča in ali je možno pravičnost vedno zagotoviti za vse.
Če razmišljam skozi mesto Bangalore, ki se je iz malega mesteca razvilo v mesto visoke tehnologije, ki privablja izobražence... pot produkta od začetka do konca je iz vidika sledljivosti morda res po načelih pravične trgovine, zagotovo pa te pravičnosti ne čutijo tisti prebivalci te silicijeve doline, ki imajo kot posledico razvoja in napredka na drugi strani omejen dostop do čistega zraka, pitne vode in neokrnjene narave.
Korporacije lahko vzpostavijo nekakšne "responsibility" programe, ampak kako to nadzorovati, če so deležniki razpršeni po svetu. Zaradi globalizacije imamo pravično trgovino, vendar je nezmožnost sledenja vsem komponentam pravične trgovine. Poleg skrbi za zaposlene je pomembno tudi varovanje okolja. In Apple in Starbucks imata dobre trajnostne prakse, tudi inovativne ampak pojavlja se vprašanja a so to prakse, ki so le na papirju ali se odražajo tudi v praksi? Recikliranje, sajenje dreves, ...
Vprašanje je tudi okoli certifikatov pravične trgovine, saj včasih multinacionalke kar skreirajo svoje, ki pa znajo biti vprašljivi, prilagojeni profitu ne pravicam.
Pojavlja se otroško delo zato, da konkurirajo svetovnim predelovalcem cvetja. Zaposlene ženske, v večini, samohranilke, slabo plačane. V ZDA pa pridelovalci cvetja strmo padli, saj je kolumbijsko cvetje prevladalo na trgu ZDA, saj cvetje doseže ZDA v nekaj urah. Po drugi strani pa jim je cvetlična industrija sploh omogočila ponovni vstop na trg. Ampak na konkretnem primeru ne vidimo dobrih praks pravične trgovine.
Bangalore se je iz majhne mesteca zaradi globalizacije postalo natrpano, je indijska silicijeva dolina z najbolj izobraženim prebivalstvom in najuspešnješimi tehnološkimi podjetji (Microsoft, IBM, ...). Razvile so se vodilne tehnološko usmerjene univerze v Indiji. Posledice: pomanjkanje vode, krčenje gozda, slab zrak, pomanjkanje elektrike. Pojavila se je možnost univerzitetne izobrazbe. Nihče ne vidi v kakšnih okoljih so proizvedeni izdelki/storitve. Vpliv se ne nanaša le na zaposlene, ampak na vse živeče v določenem okolju (onesnažen zrak, voda) itd. Vprašanje pa je koliko se te multinacionalke ukvarjajo s širšimi vplivi?
Bolj kot je od nas oddaljena krivica, manj jo zaznamo, prej spregledamo.
»Pravična trgovina« je ena od možnosti, ki sodobnemu potrošniku omogoča, da prispeva k večji enakopravnosti v mednarodnem trgovanju in trajnostnemu razvoju. Ali se vam zdi koncept pravične trgovine dobra alternativa obstoječim poslovnim praksam v mednarodni trgovini?
V kolikšni meri se poslužujete nakupa izdelkov pravične trgovine? Zakaj da/ne?
Razmišljam o pravični trgovini. Kje se pravičnost začne in konča in ali je možno pravičnost vedno zagotoviti za vse.
Če razmišljam skozi mesto Bangalore, ki se je iz malega mesteca razvilo v mesto visoke tehnologije, ki privablja izobražence... pot produkta od začetka do konca je iz vidika sledljivosti morda res po načelih pravične trgovine, zagotovo pa te pravičnosti ne čutijo tisti prebivalci te silicijeve doline, ki imajo kot posledico razvoja in napredka na drugi strani omejen dostop do čistega zraka, pitne vode in neokrnjene narave.
Korporacije lahko vzpostavijo nekakšne "responsibility" programe, ampak kako to nadzorovati, če so deležniki razpršeni po svetu. Zaradi globalizacije imamo pravično trgovino, vendar je nezmožnost sledenja vsem komponentam pravične trgovine. Poleg skrbi za zaposlene je pomembno tudi varovanje okolja. In Apple in Starbucks imata dobre trajnostne prakse, tudi inovativne ampak pojavlja se vprašanja a so to prakse, ki so le na papirju ali se odražajo tudi v praksi? Recikliranje, sajenje dreves, ...
Vprašanje je tudi okoli certifikatov pravične trgovine, saj včasih multinacionalke kar skreirajo svoje, ki pa znajo biti vprašljivi, prilagojeni profitu ne pravicam.
Pojavlja se otroško delo zato, da konkurirajo svetovnim predelovalcem cvetja. Zaposlene ženske, v večini, samohranilke, slabo plačane. V ZDA pa pridelovalci cvetja strmo padli, saj je kolumbijsko cvetje prevladalo na trgu ZDA, saj cvetje doseže ZDA v nekaj urah. Po drugi strani pa jim je cvetlična industrija sploh omogočila ponovni vstop na trg. Ampak na konkretnem primeru ne vidimo dobrih praks pravične trgovine.
Bangalore se je iz majhne mesteca zaradi globalizacije postalo natrpano, je indijska silicijeva dolina z najbolj izobraženim prebivalstvom in najuspešnješimi tehnološkimi podjetji (Microsoft, IBM, ...). Razvile so se vodilne tehnološko usmerjene univerze v Indiji. Posledice: pomanjkanje vode, krčenje gozda, slab zrak, pomanjkanje elektrike. Pojavila se je možnost univerzitetne izobrazbe. Nihče ne vidi v kakšnih okoljih so proizvedeni izdelki/storitve. Vpliv se ne nanaša le na zaposlene, ampak na vse živeče v določenem okolju (onesnažen zrak, voda) itd. Vprašanje pa je koliko se te multinacionalke ukvarjajo s širšimi vplivi?
Bolj kot je od nas oddaljena krivica, manj jo zaznamo, prej spregledamo.